Nedvomno je pojem svobodne volje ena izmed najbolj žgočih tem modernega časa in še vedno ostaja odprto vprašanje.

Na tej strani lahko preberete nekatere argumente in določene znanstvene dokaze (in tudi citate iz Vedske književnosti), ki govore v prid dejstvu, da ljudje vendarle imamo svobodo izbire. Svobodna volja v tem kontekstu pomeni doživljati sebe druge in svet tako (in seveda tudi ravnati v skaldu s tem), kot to sami izberemo.

Besedilo lahko natisnete tukaj >>

Poglejmo najprej nekatere argumente oseb, ki iz kakršnega koli razloga zanikajo obstoj svoje svobodne volje. Do vseh teh pogledov se bom v nadaljevanju opredelil in vam predstavil tudi nekatere znanstvene dokaze, ki govorijo v prid naši svobodi izbire.

Vabim vas tudi, da temo svobodne volje sami raziščete v literaturi, navedeni na koncu strani.
Svoje komentarje glede vsebine članka lahko pošljete tukaj >>

Svobodne volje NI

Oglejmo si najprej argument, ki pravi, da ljudje ne moremo kontrolirati okolice ter drugih in, da zaradi tega svobodna volja enostavno ne obstaja. Vse lepo in prav, vendar kontrola nad drugimi in okolico je povsem nekaj drugega, kot svoboda izbire reagiranja na to okolico ali vplive od drugih ljudi. Kontrola je eno, svobodna volja je drugo. Take poglede imajo, iz mojega vidika, predvsem ljudje s pomanjkanjem samozavesti in samoiniciative ter tisti, ki so pod vtisom, da je za izpolnjeno življenje nujno potrebna kontrola nad drugimi in svetom. Primer: partnerski odnos sestavljata dva posameznika, in eden drugega prav zares, v dokončnem smislu, ne moreta kontrolirati; povsem mogoče pa je, da oba spremenita perspektivo in svojo zaznavo sebe, partnerja in odnosa ter v skladu s tem tudi ravnata.

Nadalje, pogost argument, katerega zagovarjajo osebe z mentaliteto žrtve je, da je njihova trenutna situacija posledica usode oz. t.i. Karme in da ni kaj storiti. Karma (koren besede izvira v Sanskritu, „kr“ ki pomeni akcija, delovanje) je v tem kontekstu seveda napačno razumljen prevod same besede in s tem tudi koncepta naravnega zakona akcije in reakcije.
Prav tako, kot naša dejanja niso absolutna (se pravi, nimajo dokončnega oz. absolutnega vpliva na svet, druge in na nas same - enostavno zato ne, ker nismo vsemogočni), tako tudi posledice naših dejanj niso dokončne (še ekstremni primeri, kot je recimo eksplozija atomske bombe, nimajo absolutno trajnih posledic, radioaktivnost namreč ni večna). Če sledimo tej misli do konca lahko vidimo, da je naša trenutna situacija v življenju sicer lahko težka in prav gotovo posledica naših prejšnjih dejanj ter vplivov iz okolja, nikakor pa ni absolutna in nespremenljiva. Naše trenutne misli, besede in dejanja so lahko seme bolj svetle prihodnosti (Dispenza, 2004).

Naslednji argument, ki je za veliko ljudi dejansko najmočnejši, pravi, da smo ljudje v popolnosti pogojeni z genskimi omejitvami ter s kemikalijami v možganih. OK, vse lepo in prav. Vendar tudi ta argument ni zares tehten. V nadaljevanju bomo videli, da nam prav najnovejše ugotovitve nevrobiologije in nevropsihologije dokazujejo, da so naši možgani živi, in da v njih ni prav nič dokončnega.

Svoboda izbire JE

Iskreno lahko rečem, na podlagi lastnih življenskih izkušenj in predvsem na podlagi psihoterapevtske prakse, da ljudje imamo svobodo izbire, če si le upamo priznati in to duhovno/človeško dediščino pogumno objeti in integrirati v svoj vsakdan. Ni lahko, vsekakor pa je izvedljivo. V seansah humanistične psihoterapije Clearing in Theta Clearing Therapy® sem bil do sedaj priča velikemu številu ljudi, ki so prišli po pomoč v velikih težaveh, na videz trdno zacementirani v negativne notranje in zunanje vplive

„Vse kar smo, je rezultat naših misli v preteklosti.“ - Sakyamuni Buddha, utemeljitel Budizma

In vsi tisti, ki so imeli dovolj poguma in pogledali svoji lastni resnici v oči, in s tem z obemi rokami objeli svojo svobodno voljo, so napredovali. Nekateri dramatično hitro.

Vendar na tem mestu ne govorim o neki čudežni spremembi klientov in pridobivanju magične moči kontrole nad okolico in drugimi ljudmi. Napredek, kateremu sem priča v seansah humanistične in theta psihoterapije, je napredek v smislu poglabljanja realnosti, pristnosti in odprtosti do lastnih želja, misli in čustev. Je napredek, ki se zgodi na podlagi globokih uvidov v svoje potenciale in tudi v samoustvarjene kompromise, taktike umikanja in bega pred odgovornostjo. Osebe, ki si želijo v svojem življenju več pristnosti, odprtosti in svobode ter manj kompromisov in iluzij so tisti, ki res hitro napredujejo. To so osebe, ki spremenijo dojemanje sebe, okolja in drugih in ki jim je jasno, da je vse, kar lahko kontrolirajo le njihova lastna percepcija.

V bistvu je tudi to stvar izbire: lahko se še naprej igramo uboge žrtve okočiščin, lahko pa seveda tem tendencam naredimo konec in prevzamemo odgovornost za svoje misli ter čustva in se postavimo na svoje noge. In to ni stvar astroloških vplivov, ni stvar preteklosti in genskih zasnov, in tudi ne vnaprej določenih kemikalij v možganih. To je stvar izbire in predvsem konstruktivne akcije.
To so moji subjektivni pogledi, očitno, poglejmo pa, kaj o tem pravi znanost.

Ples možganskih celic, nevronov

Še do nedavnega je veljalo, da so možganske spremembe (recimo zaradi zlorab alkohola ali trdih drog) dokončne. Najnovejše raziskave na področju nevrobiologije pa nam odkrivajo zelo pozitivne lastnosti možganov. Dokazano je, da se bazični gradniki možganov, možganske celice oz. nevroni, obnavljajo. Drugače povedano, recimo uživanje alkohola ali pa visoka telesna temperatura dobesedno uničuje nevrone, kateri pa se po prenehanju negativnih vplivov samodejno regenerirajo. Kaj se torej v moganih pravzaprav dogaja?

Povezava dveh nevronov

Frontalni del človeških možganov, predel glave nad očmi, je v razmerju z istimi deli možganov v ostalih sesalcih zelo velik. Ta del je v bistvu odgovoren za odločanje, spremembe misli, besed in dejanj, za inspiracijo, načrtovanje in preudarnost (Dispenza, 2007).
Možgani so v bistvu sestavljeni iz malih celic - nevronov, ki se med seboj lahko prosto povezujejo v t.i. nevronske mreže. Vsaka taka povezava med nevroni se v naših umih odrazi kot posamezna misel (Dispenza, 2004). Možgani sestavljajo spomin na podlagi podobnosti med koncepti oz. sorodnosti povezav v nevronskih mrežah. Te nevronske mreže vsebujejo vse, kar sestavlja naše dojemanje posamezne teme, sreče recimo. Kar je zelo pomembno, tudi posamezne nevronske mreže se lahko med seboj povezujejo. Tako imamo lahko v možganih med seboj povezane nevronske mreže (in odgovarjajoče spomine, čustva, misli itd...) sreče in trpljenja, minljivosti in morda celo jeze. In zato imamo v svojem življenju pristop k sreči, ki nam daje občutek, da je sreča minljiva, da je zanjo potrebno trpeti in vse to je lepo začinjeno še z jezo.

Dokazano je tudi, da možgani ne razlikujejo med tem, ali nekaj trenutno zaznavamo ali se nečesa le spominjamo oz. vizualiziramo. Zelo znan je poskus, ki ga je opravil Dr. Denis Waitley ( http://www.waitley.com/ ), pri katerem je fiziobiološke lastnosti olimpijskih atletov v laboratoriju preučeval z aparaturami, ki jih je uporabljala tudi NASA in ugotovil, da so naprave zaznale povsem iste podatke, kot če bi atleti fizično opravili svojo disciplino. Možgani dejansko ne ločijo med direktnim ali posrednim zaznavanjem. V obeh primerih se aktivirajo iste nevronske mreže. Iz tega seveda sledi, da "zunanja" realnost kot taka sama po sebi ne obstaja kot nekaj dokončnega.

Iz praktičnih rezultatov in fizioloških poskusov je razvidno, da se tisti nevroni, ki ji venomer aktiviramo in tiste nevro mreže, ki so znova in znova uporabljene, med seboj tudi trajno povezujejo. Drugače povedano, če smo vsak dan jezni, zafrustrirani, nesrečni, se to odraža v nevronskih mrežah, ki takim umskim stanjem odgovarjajo. Te nevronske mreže imajo dolgotrajno in trdno povezavo. Naše misli se odražajo v kemikalijah v možganih, katere nam zaznavanje recimo jeze, frustracije in nesreče „lajšajo“ in omogočajo iz dneva v dan.

Dokazano je tudi, da se nekateri nevroni in nevronske mreže same od sebe nikoli ne povezujejo z drugimi nevronskimi mrežami. Če se med seboj ne akrivirajo, se nikoli ne povežejo in nimajo dolgotrajnih povezav. Kar pa seveda ne pomeni, da take povezave niso možne. Ravno nasprotno! Vsakič, ko se odpremo na drugačnost, na drugačne možnosti reagiranja in zaznave, vsakič, ko na podlagi odločitve (prednji del možganov) ustvarimo drugačno, pozitivnejšo misel, se nevroni in ustaljene nevronske mreže prično povezovati z nevroni in mrežami, ki odgovarjajo pozitivnim mislim (Dispenza, 2007).

Namenoma in z vsakdanjim prakticiranjem lahko počasi spremenimo nevronske mreže tako, da se le-te prično povezovati v bolj konstruktivne skupine mrež. Kako? Potrebna je koncentracjia, pozornost in volja; vse to povzroči, da se nevroni preko peptidov prično povezovati z drugimi nevroni (Dispenza, 2004). To seveda rezultira v spremembi zaznavanja in doživljanja sebe, drugih in sveta. In misli imajo veliko moč, tako v pozitivno kot v negativno smer. Naša težava je le v tem, da se zatekamo v iste negativne misli in čustvena stanja ko iz dneva v dan vedno znova aktiviramo ene in iste nevronske mreže. Drugače povedano, velika večina nas stopica na istem mestu celo življenje, brez pomisleka in preudarka. Je potem res čudno, da nismo srečni in izpolnjeni? Napredek nikakor ne more biti slučaj, vedno se dogaja načrtno. Za napredek je potrebena konstruktivna akcija. Usoda nam ne more dati več, kot lahko sami ustvarimo iz nje.

Če povzamem, ljudje smo fizično-kemijsko-miselno-čustvena bitja in naši možgani dokazano niso nespremenljiva gmota proteinov in kemikalij. Prav nasprotno! Nevroni, ki se prav zaradi naše mentalne usmerjenosti povezujejo v določene nevronske mreže (kar seveda pogujuje naše doživljanje), so žive celice, ki imajo lastnost rasti in obnavljanja. Nevronske mreže odražajo naše mentalno stanje z odgovarjajočimi kemičnimi reakcijami znotraj našega živčnega sistema in možganov. Prosto se povezujejo med seboj, vendar nikoli same od sebe. Z mislimi lahko načrtno in namensko vplivamo na kreiranje novih, konstruktivnejših nevronskih mrež, kar neizogibno rezultira v življenju, kot si ga kreiramo sami.

Sami si lahko kreiramo svoje vsakdanje življenje, vsak dan. Vsakdo med nami ima to moč, to sposobnost (Dispenza 2004).

Naši možgani so ustrojeni tako, da lahko zaznavamo le tisto, kar verjamemo, da je mogoče. Zunaj sebe zaznavamo le tisto, kar se ujema z vzorci, ki so v nas samih. Sami si ustvarjamo svojo verzijo realnosti in vse, kar se ne ujema z našimi notranjimi tendencami (ki so pogojeni s stanjem možganov oz. z obstoječimi nevronskimi mrežami), za nas enostavno ne obstaja. Vidimo le tiste stvari, ki jih izberemo in od tistih, ki so za nas preveč neprijetne, se enostavno obrnemo stran (Candace 2004).

Znanost torej dokazuje, da ljudje dejansko lahko vplivamo na doživljanje sebe, sveta in drugih. Počasi počasi nam na zelo nevsiljiv način celo moderna znanost (kar Vedska književnost povdarja že na tisoče let) nudi dokaze, zaradi katerih nam zmanjkuje izgovorov za naše neizpolnjeno življenje.

Karma in mentaliteta žrtve

Karma je koncept, ki je na zahodu zelo zelo površinsko razumljen in zato tudi napačno uporabljen. Kaj je lažje, kot za svojo nesrečo kriviti nekaj zunanjega, nekaj tretjega, nad čemur verjamemo, da nimamo vpliva?
Ampak karma kot nekaj tretjega in neosebnega sploh ne obstaja! Karma (povsem napačno prevedeno kot usoda) je le opis zakona akcije – reakcije. Prav ta isti zakon je iz materialnega vidika lepo utemeljil Isaac Newton.
Akcija – reakcija. Nekaj naredimo in nekaj sledi. To je to. Ampak mi nismo v popolnosti in absolutno pogojeni s svojimi mislimi, čustvi in niti s telesom! Kakršne koli okoliščine nas obdajajo, kar koli nam naša prejšnja dejanja sedaj servirajo in v kakršnem koli psiho-fizičnem stanju se povprečni zemljani znajdemo – vse to NI absolutno in, če želimo, lahko do vsega tega spremenimo vsaj svoj odnos, če že ne svoje ravnanje. Ne govorim torej o kontroli nad okolico, drugimi in svetom, niti ne govorim o absolutni kontroli nad svojimi čustvi, mislimi in telesom. Govorim o spremembi zaznave, o spremembi odnosa do vsega tega, kar nas znotraj ali zunaj obdaja. In, kaj je najpomembnejše, govorim tudi o konstruktivni akciji, ki vodi v svetlejšo prihodnost. Ko in če se za spremembo na bolje prav zares odločimo, z vsem svojem bitjem, se to biofiziološko odrazi prav na vseh celicah našega telesa (Candace 2004) in sprememba je neizogibna.

Je za nas res odgovoren Bog?

Nedvomno vam je poznana mentaliteta žrtve. Žrtev bo vedno s prstom kazala na okolico, druge, celo na Boga (če verjame vanj) in za svoje težave krivila vse, razen sebe. Žrtev bo naredila vse, da bo prepričala samo sebe, da je vzrok za njeno stanje vendar zunaj nje same. Žrtev bo vedno fokusirana na tiste stvari, ki ji v življenju manjkajo, na stvari, ki jih nima. Namesto, da bi bila hvaležna za stvari, ki jih ima, joče in se jezi nad pomanjkanjem. Namesto pozitivne in konstruktivne akcije, se taka oseba zateka v beg pred prevzemanjem odgovornosti.

Oseba z mentaliteto žrtve pa praviloma le težko uvidi, da nekateri ljudje v ISTI družbeni situaciji, v ISTIH podnebnih razmerah in v isti socialni mikro klimi, vseeno živijo bolj srečno. Pravzaprav, nekateri ljudje v tisočkrat težjih situacijah kot je njihova, živijo bolj angažirano, izpolnjeno in srečno. Kako to?

Prav tako, kot se akademiki sklicujejo na dela priznanih avtorjev, se pragmatiki iz Vedske kulture sklicujejo na citate avtoritativnih svetih spisov. In avtoriteta med takimi spisi iz Vzhoda, Vedanta sutra, pravi: "There exist no partiality and cruelty in the Lord, because the pleasure and pain suffered by beings has regard to their actions..." - Vedanta sutra, 1.10.34 (prosti prevod: Bog ni pristranski ali krut, zato ker je uživanje in trplenje bitij posledica njihovih dejanj...).

Moja soproga je poslovno sodelovala z zakonskim parom, ki je od mladih nog popolnoma slep. Menite, da se ti dve osebi smislita sami sebi? Ali pa, da neprestano objokujeta svoje stanje in s prstom kažeta na to nemogočo družbo, ki je v bistvu narejena samo za ljudi, ki normalno vidimo? Ne! Imata lepo stanovanje, lepo urejen vrt, božanski vikend v hribih! Sta zadovoljna in srečna. Imata mentaliteto žrtve? Sta pogojeni s svojim hendikepom? Da, sta, vendar ne absolutno.

Kaj pa mi?

Zaključek

Pojem svobodne volje je zelo globok in obširen in je (lahko) izrazito subjektivno obarvan, nikakor pa ni v nasprotju z najnovejšimi znanstvenimi dognanji. Dokazi iz kvantne mehanike in mikrobiologije ter nevrobiologije potrjujejo, da si sami ustvarjamo svoje realnosti (Hagelin, 2004).

Vendar onstran vseh filozofskih ter moralno-etičnih argumentov, dokazov kvantne mehanike in moderne nevrofiziologije ter emperičnim znanostim iz Vedske kulture (ki govorijo v prid obstoju svobodne volje), smo na koncu koncev mi tisti, ki odločamo o tem, ali bomo doživljali sebe in svet tako, kot želimo sami ali kot nam sugerira okolica in drugi.

Kaj bi VI spremenili v sebi, če bi bilo za vas vse mogoče?

Edmond C. univ. dipl. psih.
© 2007 by iC Team s.p. Vse pravice pridržane.
Uporaba besedila po delih ali v celoti brez pisne privolitve NI dovoljena.

________________
Viri in uporabljena literatura:
- The Field, Lynne McTaggert (2003)
- Entangeled minds, Dr. Dean Radin (2006)
- Evolve your brain, Dr. Joseph Dispenza (2007)
- What the bleep, Quantum edition, Interview, Dr. Joseph Dispenza (2004)
- The Intention Experiment, Lynne McTaggert (2007)
- Vedanta sutra, komentar Baladeve
- Institute of Noetic Sciences, www.noetic.org
- What the bleep, Quantum edition, Interview, Dr. John Hagelin (2004)
- Shift, revija pod okriljem Institute of Noetic Sciences
- What the bleep, Quantum edition, Interview, Dr. Candace B. Pert (2004)